Joseph Haydn: Simfonija št. 49 v f-molu, Hob. I:49, »La Passione«
Antonín Dvořák: Serenada za godala v E-duru, op. 22
***
Wolfgang Amadeus Mozart: Adagio in fuga v c-molu za godala, KV. 546
Wolfgang Amadeus Mozart: Koncert za klavir in orkester št. 9 v Es-duru, KV. 271, »Jeunehomme«
Italijanski vzdevek »La passione« se je, tako kot mnogi drugi, pritaknil Haydnovi simfoniji šele po njenem nastanku, nato pa se je z njo zlil. V navezi na ženski določni člen se prevaja kot »strast«, kar je prispevalo k dojemanju te glasbe kot Haydnovega strastnega mladostniškega izbruha. Za tak sloves simfonije lahko obdolžimo prav italijanski naslov, ki nam takoj v misli prikliče mediteransko čustvenost. V resnici so imeli njeni botri v mislih nekaj drugega, in sicer povod za nastanek tega dela ‒ praznovanje velikega tedna; tako kot v mnogih drugih jezikih lahko namreč v italijanščini
passione pomeni tako strast kot pasijon. Pa vendar tisto priljubljeno tolmačenje ni daleč od srčike dela, saj simfonija izhaja iz Haydnovega viharniškega obdobja in je polna izraznih gest, vznemirljivih kontrastov in tudi patetičnih tonov, naravnost trpečih izbruhov, ki si jih je Haydn nedvomno zamislil v povezavi s Kristusovim trpljenjem, čeprav je verjetno hkrati dal duška lastni razgibani notranjosti.
Glasbeniki bodo na našem koncertu pretkano spletli izrazno zaostrena dela z idiličnimi oddihi. Za slednje bo poskrbela Dvořákova blaga serenada za godala. Nato se bomo ponovno zresnili ob grandioznih Mozartovih
Adagiu in fugi, ki s svojim neustavljivim gonom že nakazuje ponotranjenost in intenzivnost Beethovnove glasbe ter njegovih znamenitih fug.
Za nas bodo igrali člani
Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, okrepljeni z gostujočimi glasbeniki. Vodil jih bo veliki poznavalec in nemirni raziskovalec, predvsem pa srčni glasbenik, dirigent in pianist
Alexander Lonquich, s katerim se vsak koncert prelevi v intenzivno, nesebično predajanje silovitosti in subtilnosti glasbe. Lonquich nam bo ob koncu koncerta razkazal še svoje subtilne virzuozne sposobnosti. Kot solist bo zaigral v enem najzanimivejših Mozartovih koncertov za klavir, ki tehnično zahtevnost ovije v navidezno zračnost in lahkotnost.
"Haydnovo Simfonijo št. 49 iz leta 1767 je z »La passione« leta 1790 naslovil prepisovalec iz Leipziga, pri čemer ne vemo, ali s skladateljevo privolitvijo. Vsakdo pa, ki ve, kako naravno so bili v 18. stoletju povezani glasba in jezikoslovni elementi, bo tej asociaciji brez nadaljnjega pritrdil, in to tako zaradi boleče kromatike kot mest, kjer se v hitrih stavkih motivični delci prav tako divje vzpnejo, kar ustvarja intenzivne intervalne napetosti. Vse to deluje kot domiselni kompendij baročne afektiranosti. Od tod se lahko pogleda tudi v prihodnost: v Schubertovem počasnem stavku z variacijami iz Kvarteta D 810, »Smrt in deklica«, je nekaj idej, ki bi prav lahko izvirale z začetka Haydnovega dela. Z »La passione« bi lahko naslovili tudi Mozartov Adagio in fugo KV. 546 iz let 1783 in 1788. Tukaj so možnosti verige povezav med Händlovim zgledom in takrat aktualno občutljivo viharniško mentaliteto potisnjene do skrajnih meja. Vse zveni arhaično, pa vendarle preseneča in je kot da neodkrito. Vemo, da se Mozartovo prvo povsem inovativno delo te zvrsti, Koncert za klavir KV. 271 iz leta 1777, začne z za tisti čas nenavadnim začetnim dialogom med orkestrom in inštrumentom s tipkami. Živahna gradnja spremeni poslušanje prvega stavka v pustolovščino. Andantino je precej nenavaden: opraviti imamo z namišljeno operno sceno, vključno z umetelno pianistično kadenco. Kar predstavljamo si lahko, na primer, zapuščeno Ariadno na otoku Naksos. Zadnji stavek okrepi vtis, da imamo opraviti s hipotetičnim odrskim delom, in to predvsem zaradi številnih bliskovitih sprememb razpoloženja. Zares, kako pogosto lahko najdemo v njegovih zrelih operah trenutke, ki zrcalijo čuteči svet vstavljenega menueta.
Dvořákova Serenada za godala, op. 22 (1875) deluje v tem programu kakor tujek. Vsekakor pa se jo kljub njeni priljubljenosti včasih premalo ceni. Poleg enkratne sposobnosti tega češkega mojstra, da ustvarja poetične žanrske slike, me v tej serenadi navdušujejo subtilna umetnost gradnje neenakomernih period, inventivna, širokopotezna, razdelana dinamika, kakor naravno izrasla polifonija, ki večkrat in sočasno nagovarja različne skupine inštrumentov z nasprotujočimi si nalogami. Zaradi nove Bärenreiterjeve izdaje imamo zdaj priložnost zaigrati razširjeno inačico skladateljevega avtografa. Ni povsem jasno, ali so bile aktualne skrajšane inačice prve izdaje zamisel založniške hiše Bote und Bock ali pa je ideja zanje prišla od samega Dvořáka."
Alexander Lonquich
*
Vstopnice:: 25 € / predprodaja 20 € / upokojenci 20 € / študenti, invalidi 12,50 €
Vstopnice s popustom je možno kupiti le v Informacijski pisarni Narodnega doma Maribor in največ uro pred koncertom na prizorišču koncerta.
